Če na hitro preletimo njegovo osebno izkaznico, ugotovimo, da ga je poganjal 1, 8-litrski prisilno polnjen motor z 280 Nm navora in 155 kW (225 KM) moči, za prenos pa je skrbel šeststopenjski ročni menjalnik. ‘Bolid’ je v osnovi tehtal 1.320 kilogramov, kar je po tovarniških podatkih zadoščalo za pospešek z mesta do 100 kilometrov na uro v 6, 9 sekunde in hitrost, ki je kazalec na merilniku potisnila do številke 242.

Novi Leon Cupra je zrasel. Postal je daljši, širši in višji. Pa tudi težji. Toda le za 15 kilogramov. Na drugi strani je dobil povsem nov motor. Sodoben (neposredni vbrizg) prisilno polnjen 2, 0-litrski štirivaljnik (TFSI) z zavidljivimi podatki o moči in navoru. Tovarna obljublja kar 177 kW moči in 300 Nm navora, ki (še vedno) poganjata prednji kolesni par. Šeststopenjski menjalnik je ostal nespremen­jen, na novo so mu preračunali le vzvratno prestavo, ki ima zdaj daljše razmerje.

Da pred vami stoji Cupra, in ne običajni Leon, vam ne bo treba dolgo ugibali. Agresivnejša prednji del in zadek ter 18-palčna petkraka platišča v barvi titana so dovolj izraziti, da ga ne boste spregledali. Če ga že boste, ga boste zamenjali s ‘FR-jem’, toda tudi od tega modela se razlikuje. Cupra ima črna vzvratna ogledala in srednji del prednjega odbijača, pritaknili pa so ji še rdeče zavorne čeljusti. Precej manj negotovosti je v notranjosti. Aluminijaste stopalke in opora za levo nogo, trikrak športen volanski obroč, predvsem pa izrazito školjkasta črna Recarova prednja sedeža z rdečimi šivi v trenutku razjasnijo vsak dvom. Tisti, ki poznajo podobno nastrojena koncernska brata (Audija S3 in Golfa GTI), bodo ugotovili, da so plastični deli v Leonu na otip bolj gladki in (vsaj na pogled) manj kakovostni kot pri drugih dveh, ampak to odvisnežev od GT-jev ne bi smelo zmotiti. Štejejo dirkaška notranjost in vrhunske motorne zmogljivosti. In za to so pri Seatu odlično poskrbeli.

Za razočaranje poskrbi zvok motorja. Ko obrnete ključ in zaslišite ton, ki prihaja skozi izpušni cevi, vas tovarniško obljubljene zmogljivosti začnejo spravljati v dvom. Zvok je zadušen, povprečen in tako se vede tudi agregat, dokler ste z njim prizanesljivi. Prijazno, umirjeno in kultivirano. Svoj pravi obraz pokaže šele, ko do konca stopite na stopalko za plin. Takrat turbopuhalo zadiha s polno sapo in začne (tudi zahvaljujoč neposrednemu vbrizgu) brutalno vleči že iz najnižjega delovnega območja. Poleg tega pa tako zelo zvezno, da bi ga brez težav zamenjali z atmosfersko polnjenimi agregati. Sunkov, ki so značilni za turbomotorje, skoraj ni čutiti. Šele ko stopalko popustite in jo ponovno pohodite, ugotovite, da se motor odziva nekoliko drugače kot ‘atmosferci’. Kljub vsemu turbopuhalo potrebuje nekaj trenutkov, preden zadiha s polno sapo.

Ker je prisilno polnjen, večino svojega dela opravi do številke 6.400 na merilniku vrtljajev. Tam se začne tudi rdeče polje. Toda, če ste vztrajni, se brez težav zavrti do 7.000 vrtljajev v minuti. Volan je natančen in komunikativen. Dirkaško nastrojeni vozniki si bodo želeli le več neposrednosti. Enako velja za menjalnik, ki ima za odtenek predolge gibe ročice. Prav nobenih pripomb pa nimamo glede lege na cesti. Ta je zaradi dobrega podvozja in širokih pnevmatik (Pirelli P Zero Rosso 225/40 ZR 18) odlična in dolgo povsem nevtralna. Da je ‘konjev’ pod pokrovom veliko, opozori šele rumena utripajoča lučka ESP-ja med merilniki, ki se, če ga ne izklopite, ves čas aktivno vključuje v vašo vožnjo. Vendar tega ne občutite. Drugače je, ko ga izklopite. Takrat se pogonski kolesi začneta vrteti v prazno že med običajnim pospeševanjem v prvi, drugi ali tretji prestavi. Bolj moteče to postane med ovinki, ko začne notranje kolo zgubljati stik s podlago in Leon ne more več pokazati vsega, kar zmore.

Pa smo spet tam. Tisti, ki kupujejo avtomobile GT, ker hočejo (in tudi znajo) izkoristiti vso moč, bodo pri tem Leonu pogrešali predvsem eno. Zaporo diferenciala. In to jim bodo morali proizvajalci tovrstnih ‘bolidov’ prej ali slej ponuditi. Če ne v serijski opremi, pa vsaj na spisku doplačil.

Matevž Korošec, foto: Saša Kapetanovič