Slabost 1,6-litrskega turbodizla je bila slabša odzivnosti pri nižjih vrtljajih, česar pri 1,6-litrskem turbobencinskem bratu s 110 kilovati ne boste doživeli, saj lepo 'vleče' že iz kletnih prostorov in vas popelje v višave hitreje, kot bi vam policisti dovolili.

Toda mišic ni treba kazati zgolj z divjanjem, saj lahko s pridom izkoristite navor tako pri prehitevanju nedeljskih voznikov kot pri pozdravljanju nadležnih voznikov za vami, ki jim je varnostna razdalja španska vas, ali le golem užitku pri polnem pospeševanju do avtocestne hitrostne omejitve. Po cestninski postaji boste vedno v novi družbi, saj le redki zmorejo (ali hočejo) tako hitro novim dogodivščinam naproti. Vse v bencinski uglajenosti in brez naprezanja.

Toda tudi ta pravljica ima hudobneža, ki se mu reče – poraba goriva. S povprečno porabo goriva 9,6 litra seveda ne smemo biti zadovoljni, kot verjetno niso tudi pri Fordu, prav tako ne z 10 litri, ki jih zlahka dosežete z malce bolj dinamično vožnjo. Tu je turbodizel s povprečno žejo 7,1 litra v prednosti in verjemite mi, da z njim v takšni prometni gostoti, kot smo ji priča zadnja leta, ne boste nič počasnejši.

Toda navor pri nižjih vrtljajih in tihost delovanja sta aduta, ki bi celo mojo malenkost prepričala o nakupu bencinskega brata. Pa še dirkalnik Fiesta WRC ima v osnovi enak motor, kar vedo le redki. Damo minus Fordovemu marketingu?

Ročni šeststopenjski menjalnik smo že pohvalili: deluje hitro in tekoče, zato je do voznikove desnice zelo prijazen. Podobno zadovoljni smo bili z natančnim volanskim mehanizmom, ki je s kirurško natančnostjo sledil ukazom voznika, in s podvozjem, ki je pravi kompromis med udobjem in športnostjo. Kakovost izdelave je na zavidljivi ravni, če zanemarimo muhasto delovanje zadnjih parkirnih tipal, ki so zaznale oviro tudi takrat, ko za avtomobilom ni bilo ničesar. Kaj slišim, da je za to kriva umazanija na tipalih? Hmmm, niti ne, ker smo jih ročno očistili.

Seveda ne moremo mimo sistemov, kot so opozorilo na mrtve kote, aktivni tempomat, (pol)samodejno parkiranje, ugašanje na kratkih postankih, gretje vetrobranskega stekla, prepoznavanje prometnih znakov in dodatno opozarjanje nanje, pomoč pri speljevanju v klanec, opozorilo o nenamerni spremembi voznega pasu itd. Vsi omenjeni sistemi so cukrčki, ki so za tehnofile balzam za dušo, niso pa nujno potrebni za definicijo dobrega avtomobila.

Tajili bi, če bi trdili, da nismo uživali, ko smo jih uporabljali, čeprav je treba imeti do teh sistemov distanco, zdrav odnos. Marsikoga sem popolnoma navdušil z bočnim parkiranjem, pri katerem uprav­ljanje volana prepustimo pameti avtomobila, toda izkušenejši vozniki bi ga lahko parkirali v manjšo 'luknjo'.

Aktivni tempomat dobro uravnava hitrost in oddaljenost do spredaj vozečega avtomobila, čeprav je treba pri nas varnostno razdaljo zmanjšati na minimum, sicer vam vsi 'skačejo' pred avtomobil, vi pa se vozite vedno bolj zadaj in vedno počasneje. Pa še levi ovinki, ko je prehitevani avtomobil na desnem pasu, ga pogosto zmedejo. Tudi vibriranje volanskega obroča pri nenamerni spremembi voznega pasu (po domače brez smernika) bi mirno pogrešali.

Raje se na dolgih poteh ustavimo na kakšni kavi več, bomo varnejši vozniki. Vse drugo pa priporočamo.

Edina večja prednost karavanske različice je 476-litrski prtljažnik, saj ima petvratna le podpovprečno luknjo s 316 litri. Zato pa kombijevska različica nima tako seksi zadnjih luči …

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič