Santa Fe, kot ga poznamo danes, je luči sveta prvič zagledal v začetku leta 2006. Torej je star tri leta. Ravno prav, da se mu, če ga postavimo ob bok njegovim najmlajšim tekmecem, leta že nekoliko poznajo, toda kljub temu je še vedno pravi in predvsem zelo soliden SUV. Še zlasti, ko se zazremo v njegov cenik.

Opremo Limited boste našli povsem na vrhu seznama. Pod njo so še paketi City (le dvokolesni pogon), Style in Premium. Ni kaj, lepa izbira pa tudi namig, da je Limited zares bogat paket opreme. Če odmislimo vse varnostne pripomočke, vključno z ESP-jem, in številne dodatke, ki vam polepšajo bivanje v notranjosti (usnjeni, ogrevani in električno pomični (to velja le za voznikovega) sedeži, odmrzovalnik brisalnikov, tipalo za dež, dvo­področna samodejna klimatska naprava …) in ki jih dobite že v drugih paketih, vas Limited razvaja še s kombinacijo velurja na sedežih, dodatki imitiranega temnega lesa in kovine, navigacijsko napravo Kenwood, ki vključuje tudi predvajalnik CD, MP3 in DVD, priključka za USB in iPod, povezavo Bluetooth ter kamero za pomoč pri vzvratni vožnji, navzven pa boste tako opremljenega Santa Feja prepoznali po strešnem spojlerju na zadnjih vratih.

Testni je imel 'le' pet sedežev, kar pomeni 1.200 evrov prihranka pri ceni, vendar moramo takoj dodati, da v to razliko nista všteta le dva dodatna sedeža, ampak tudi samodejno uravnavanje višine zadka. Resnica pa je, da je tudi vožnja s povsem klasičnim vzmetenjem prav udobna. V Santa Feja se vstopa visoko, kar je starejšim navadno všeč, in tudi sedi se tako. Mlajši vozniki si bodo zato želeli oprijemljivejši sedež, ki bi se spustil nižje, in volanski obroč, ki ne bi bil nastavljiv le po naklonu, ampak tudi po globini in višini. Tako je že jasno, da položaj za volanskim obročem zanje verjetno ne bo povsem idealen, vseeno pa bo dovolj dober, da ne bo moteč.

Prav nič moteč ni tudi trušč motorja v notranjosti, za kar ima nedvomno zasluge dobra zvočna izolacija, da je vsaj tako dovršen tudi motor, ki se skriva v nosu, pa pove podatek, da petstopenjski ročni menjalnik, ki v osnovi skrbi za prenos motorne moči h kolesom, povsem zadošča in več kot solid­no opravlja svoje delo. Šesto prestavo smo pogrešali le v redkih trenutkih.

Štirikolesni pogon v Santa Feju je zasnovan tako, da večji del moči in navora samodejno prenaša k tistemu kolesnemu paru, ki ima boljši oprijem s podlago. Ko razmere pod kolesi postanejo zahtevnejše, pa je prenos mogoče tudi 'zakleniti' in ga v razmerju 50 : 50 razporediti med oba kolesna para. Toda le do hitrosti 40 km/h. Od tam naprej se zapora samodejno sprosti in sistem zopet prevzame nadzor nad prenosom moči. Za vsakodnevno uporabo je tako zasnovani pogon nadvse uporaben, če že ne idealen, in resnica je, da za ceno, ki jo hočejo pri Hyundaiu, Santa Feju lahko pripišemo le malo zamer.

Če že, to velja za materiale v notranjosti, ki na otip ne dosegajo kakovosti prestižnejših tekmecev, za samodejno klimatsko napravo, ki ji ne uspe dovolj natančno ohranjati izbrane temperature, in za strešne nosilce, ki so preširoki in zato nanje ni mogoče pritrditi standardnih kovčkov.

Matevž Korošec, foto: Saša Kapetanovič, Aleš Pavletič