Testi -
Test: Kia Picanto 1.2 MPI EX Style
Kia je ime za svoj najmanjši avtomobil ohranila, a od lani ponuja popolnoma prenovljenega malčka.
Zdaj je lahko pri Picantu marsikaj pikantno, seznam opreme je dolg in prav presenetljiv. V primerjavi s povprečno ponudbo v tem razredu je zato Picanto kot tabasko v hrani, ki povozi vse druge okuse. Podobno je s Picantom, ta je primernega tekmeca med majhnimi avtomobili dobil šele z Upom. Tako kot Up tudi ta ponuja številne postavke opreme, ki do zdaj za tako majhne avtomobile niso bile običajne.
Naš Picanto je bil sploh na videz prijeten, saj je bilo vanj vgrajeno pravzaprav vse, kar Kia lahko ponudi. Tudi ESP je imel, ki ga je – povsem nerazumljivo – mogoče dobiti zgolj v najdražji različici opreme (EX Style). Res pa je, da kupec, ki se odloči za tako odločno odpiranje denarnice (več kot 12 tisočakov), dobi veliko. Videz bodo polepšale celo dnevne luči LED in tudi 14-palčna aluminijasta platišča z nižjepresečnimi (60) gumami.
Poleg tega so tu še tako prijetne stvari, kot je telefonska povezava Bluetooth s prostoročnim upravljanjem pa samodejna klimatska naprava, ogrevana prednja sedeža in volanski obroč (!), pametni ključ in gumb za zagon motorja na armaturni plošči, če naštejem le najpomembnejše glede udobja, ki ga v takšnem malčku pač ne pričakuješ. Ob šestih običajnih pasivnih varnostnih napravah (varnostne blazine za preprečevanje trkov) so tu še blazina za zaščito voznikovih kolen in seveda tudi aktivna vzglavnika za potnika spredaj.
Privlačnost tega Pikanta je torej v opremi. A tudi če bi se odločili za enega od manj opremljenih, ne bi (razen zaradi ESP) naredili veliko narobe, ker so se pri Kii odločili, da svojega najmanjšega ne ponujajo več ljudem, ki za večje avtomobile nimajo dovolj denarja, ampak tistim, ki se v prometnem vrvežu ali iz katerega drugega podobnega razloga zavestno odločajo za kratek in kompakten avtomobil, ki pa v ničemer ne sme biti vreden manj kot večji. Tak pristop pa je eno od tistih dejstev, ki jih je treba še posebno pohvaliti.
Seznam opreme, ki jo je namreč mogoče dobiti že v osnovnem, je dolg in kar sprejemljiv. Če temu dodamo še prijeten videz, pa je morda Picanto med vsemi majhnimi avtomobili celo najbolj simpatične oblike.
Sicer pa je treba tudi zapisati, da gre za povsem korektno skonstruiran avtomobil. Do pete zvezdice na preizkusnem trčenju po EuroNCAP je sicer nekaj zmanjkalo, a s 86 odstotki pri zaščiti potnikov in 83 odstotki pri zaščiti otrok ne zaostaja veliko za najbolje ocenjenimi tekmeci. Pravzaprav pri Picantu pogrešamo le sistem samodejnega zaviranja pri majhni hitrosti. Za aktivno varnost seveda poskrbi tudi dobra lega na cesti, glede katere se ne moremo pritoževati, saj je odlična, v preizkušeni različici pa ji je pomagal tudi serijski ESP. S Picantom lahko hitro in brez težav opraviš s še tako zahtevnimi cestami, čeprav večjega udobja ne moremo pričakovati, saj nižjepresečne gume in kratka medosna razdalja naredijo svoje.
Majhno pripombo imamo le k precej neizrazito delujočemu elektroservu volanskega mehanizma, to pa se zdi tudi že stalna pomanjkljivost pri Kijinih avtomobilih. Pravega stika voznika prek volana do gum in ceste ta ne omogoča, a v današnjem času igralnih konzol in podobnih nadomestkov je menda tudi klicanje po bolj neposrednem občutku pri vožnji že povsem 'demodé'.
Picanto je na voljo v dveh karoserijskih različicah, tri- in petvratni. Na našem testu je bila trivratna, tako da vseh ugodnosti dobrega dostopa do zadnje klopi nismo mogli uživati. Možnost vstopa na dovolj prostorno zadnjo klop (a zgolj za dva potnika) skozi dodatna bočna vrata pa bi bila še boljša alternativna ponudba tistemu, kar v razredu najmanjših lahko dobite.
A tudi brez zadnjih bočnih vrat se je glede priročnosti Picanto kar dobro izkazal. Prtljažnik lahko povečamo na račun 'ukinitve' potniškega prostora na zadnji klopi, prostorske razmere na prednjih sedežih pa so več kot zadovoljive.
Če strnem: Picanto je presenetljiv predvsem zato, ker v njegovih prejšnjih izdajah nismo bili navajeni, da lahko ponudi toliko sprejemljivega. A je seveda za običajnega slovenskega kupca pri odločitvi za to najmanjšo Kio najbrž težava v tem, da že pri isti znamki za skoraj enak denar ponujajo daljše in močnejše avtomobile. Seveda pa ti niso tako okretni in tudi ne tako – pikantni.
Besedilo: Tomaž Porekar, foto: Saša Kapetanovič
Komentiraj: