Testi -
Test: 208 1.4 VTi 95 Allure (5 vrat) (2012)
Nekateri avtomobili se začnejo prodajati – tudi na slovenskem trgu – brez pretiranega pompa, skoraj neopazno. Ko ga vidiš na cesti, si presenečen, da se že prodaja. Spet drugi pa se napovedujejo na dolgo in široko, z veliko pompa.
Med zadnje zagotovo lahko uvrstimo Peugeota 208. Že skoraj vse leto beremo in poslušamo o njem, nekateri so ga že vnaprej hvalili, drugi grajali. Zdaj je končno tu. Ker pri Peugeotu vztrajno trdijo, da želijo z njim na pota stare slave (P 205, 206 in 207) in hkrati spet pridobiti tudi voznice nežnejšega spola, se nehote vprašam: je moškim potemtakem lahko všeč?
Čeprav Peugeot 208 ohranja platformo predhodnika, je končni izdelek pravzaprav povsem nov avtomobil, ki si zasluži svojo oceno in se zato ne more in ne sme mešati, v njegovem primeru, s Peugeotom 207. Novinec je, pa naj je namenjen ženskam ali moškim, prijetnejših potez, krasijo ga precej bolj ukrivljene (tudi nežnejše) linije. Morda bo to koga odbilo, a po drugi strani je bil to edini izhod, da z drugačnim oblikovnim pristopom sploh narediš nov avtomobil.
In izdelek se zdi posrečen. Zlasti zadek z novimi in všečnimi lučmi, pa tudi oblikovno ne razočara. Če imamo v mislih, da je novinec od predhodnika manjši, kar je pri novih modelih že skoraj redkost, in da v notranjosti ponuja več prostora, lahko Peugeotu le čestitamo. Navsezadnje je avtomobil namenjen predvsem vožnji v mestni gneči, tudi po ozkih, mestnih ulicah, in če imam v mislih ženske voznice, si, ko gre na tesno, zagotovo želijo ožjega. Avtomobil, seveda.
Največji prihranek pri dolžini so Peugeotovi inženirji ustvarili na prednjem delu avtomobila. Nos je tako resnično kratek, močno zaobljen, in čeprav je za moški okus morda prekratek in preveč stlačen, je vseeno dovolj všečen, da se elegantno sklada s preostalo obliko avtomobila.
Povsem novo poglavje je tudi notranjost avtomobila. Najprej preseneti majhen volanski obroč. Okej, v moje roke se še nekako poda, a ne znam si zamisliti 150-kilogramskega hrusta z velikima šapama, kako se poigrava z zanj miniaturnim volančkom. Ko si poskušam nekako nastaviti volanski obroč, naletim na novo težavo. Ironija je v tem, da so novo postavitev merilnikov na vrh armaturne plošče pri Peugeotu označili kot novost oziroma revolucijo, ki naj bi zagotavljala varnejšo vožnjo zaradi lažjega pogleda na merilnike.
Meni pa volanski obroč prekriva spodnji del instrumentne plošče. In kaj zdaj, naj volan spustim niže, zato da bom videl na merilnike, ali naj ga vendarle postavim tako, da si bom pripravil optimalen položaj za udobno in varno vožnjo? Morda je krivo dejstvo, da sem višji od 180 centimetrov, in morda nisem pravi voznik za 208. Itak, če si v njem želijo tudi ženske voznice, jih višjih od mene ne bo veliko.
Vse drugo v notranjosti se zdi dobro. Stikala so tam, kjer jih voznik pričakuje, seveda tista, ki so sploh še ostala. Zaradi sedempalčnega osrednjega zaslona, ki se upravlja na dotik, so namreč iz avtomobila 'izginili' številni gumbi za upravljanje radia, navigacije in druge multimedije, vključno s potovalnim računalnikom, in še kaj bi se našlo. Tako na začetku potrebuješ nekaj uvajalnega oziroma prilagoditvenega časa, a ko se navadiš, se zadeva zdi smiselna in zanimiva, le tega, da ni več gumbov za posamezne shranjene radijske postaje, se še ne morem privaditi.
V Peugeotu 208 se dobro sedi. Poleg dovolj velikega hrbtnega naslonjala je dovolj bočne opore. Tudi vzdolžnega sedežnega pomika je dovolj, a saj veste, na račun višje postavljenih merilnikov so za zagotovitev idealnega položaja za vožnjo potrebni kompromisi.
Saj res, vožnja. Testni Peugeot 208 je bil opremljen z 1,4-litrskim bencinskim motorjem. Ta pri 6.000 motornih vrtljajih v uporabo ponudi 70 kW oziroma 95 'konj'. Ne bom rekel, da je to malo, a pri dokaj skromnem navoru (135 Nm) je za odločnejšo vožnjo potrebno odločno priganjanje. In prestavljanje.
Zadnje pa je klasično peugetovsko, kar pomeni, da je prestavna ročica še vedno premalo natančna, da so pomiki ročice predolgi in da se pri prestavljanju v vzvratno prestavo ta rada zatakne. In če imaš dolge roke, te zmoti sredinski naslon, v katerega se zaletavaš s komolcem, ko je dvignjen, ko pa je spuščen, zaradi samo ene lege moti pot roke k prestavni ročici.
Zato temu Peugeotu najbolj ustreza (vozniku pa prav tako) lahkotno umirjena vožnja, brez hitenja in priganjanja, morda z uživanjem v glasbi, ki jo zagotavlja kakovosten radijski sprejemnik oziroma multimedijska enota, na katero lahko, kar prek dveh USB-vtičnic, priključimo zunanje MP3-predvajalnike. Se mi samo zdi, ali je mogoče v zadnjem zapisu prepoznati žensko voznico?
Besedilo: Sebastjan Plevnjak, foto: Saša Kapetanovič
Komentiraj: