Testi -
Test: XV 2.0D Trend (2012)
Pri Subaruju vsak nov model verjetno proslavljajo kot poseben praznik.
Subaru kot nišni izdelovalec avtomobilov nima velikih proizvodnih kapacitet, poleg tega pa veliko dajo na trpežnost. Zato ni čudno, da so novi modeli pri njih redkejši kot eksotični ptiči pri nas, saj je potreben čas, da se šefi dogovorijo, oblikovalci zrišejo, tehniki naredijo in tovarniški testni vozniki preizkusijo. Pa še tistih nekaj novosti, ki se bahajo z zvezdicami v znaku, dobite v sosednjem prodajnem salonu. Namigujemo seveda na Toyoto Verso S in GT 86, ki sta nastala v sodelovanju s Subarujem, zato ju šaljivci imenujejo kar: Toyobaru.
Zato če želite čistokrvnega Subaruja, ki je oblikovno svež in ga ne morete dobiti ugodneje pri sosednjem prodajalcu, poglejte k novemu XV-ju. Kot smo na kratko zapisali v letošnji sedmi številki, ko smo razgalili dvolitrski bencinski motor z neskončnostopenjskim menjalnikom, XV s stalnim simetričnim štirikolesnim pogonom in bokserskimi motorji popolnoma zadovoljuje tradicionalne kupce te japonske znamke ter s svežo obliko lovi nove. Dvajsetcentimetrska oddaljenost od tal (kot pri Foresterju!) in 'krajša' prva prestava sta bolj namenjeni temu, da lažje zapeljete čolniček v morje, kot pa temu, da boste novinca pognali na tankovski poligon na Počku. Toda s primernimi gumami se vam ni treba bati, da bi ostali v prvi luži na poti do oddaljenega vikenda ali na prvem klancu, ko zapade sneg, saj štirikolesni pogon z osrednjim diferencialom ter visko sklopko dobro opravljata svojo funkcijo.
Kakšna je torej razlika med oranžnim, ki smo ga objavili marca, in tukaj predstavljenim belim? Prva in največja je seveda menjalnik.
Če smo pri neskončnostopenjskem pogrešali dinamiko in vihali nos nad glasnostjo, so te pripombe nenadoma zvodenele. Ročni šeststopenski menjalnik je hiter in natančen, zato ni prav nobenega razloga, da bi se ga ogibali v velikem loku.
Prva prestava je za učinkovitejše speljevanje v klanec in polno obremenitev krajša, pri avtocestni hitrosti pa bo motor bolj brundal, kot pa se glasno pritoževal. Hrup se je na avtocesti žal pojavil drugod. Zaradi bolj oglate zgradbe karoserije je nekaj več hrupa povzročal piš vetra, ki je opozarjal, da količnik upora tega avtomobila ni ravno rekorden. In ko smo prej omenjali tankovski poligon: medtem ko kakovost izdelave ni bila vrhunska (ha, pa smo jih dobili, pri vratih prtljažnika sem nekajkrat mislil, da sem jih slabo zaprl), pa imaš v tem avtomobilu občutek, da je neuničljiv.
Če še niste vozili Subaruja, potem vam to težko opišem, vendar oblikovanje pri njih nikoli ni bilo pred uporabnostjo. Mogoče zato pri notranjosti (ki je za Subaruja celo revolucionarno drzno oblikovana) ne dvigujte nosu nad trpežno plastiko v sredinskem grebenu ali vratih, saj bo prav ta plastika po 300 tisoč kilometrih ali desetih letih videti popolnoma enako.
Druga razlika je bil motor. Kot smo že ugotavljali na mednarodni predstavitvi, sta dvolitrski turbodizel in ročni menjalnik najboljša kombinacija, ki si jo lahko omislite. Turbodizelček začne lepo vleči že od 1.500 vrtljajev, naslednjih 1.000 vrtljajev pa ponuja že največji navor in se prav rad zavrti tudi do višjih, čeprav po tem ni nobene potrebe.
K hrupu izpod motornega pokrova ne boste imeli pripomb, saj je bokserski motor dovolj uglajen. Škoda, da se niso bolj potrudili pri zvoku motorja, da bi vodoravni položaj valjev bolje izkoristili za tisti všečni zvok, ki je tako značilen za bencinske Subaruje. Poraba goriva se je gibala od sedmih do osmih litrov, z malce večjo avtocestno hitrostjo pa se je približala povprečju 8,5 litra. Skratka, s turbodizlom in ročnim menjalnikom ne morete zgrešiti!
Čeprav kupujete z očmi, boste denarnico v resnici povlekli iz žepa na zadnji plati, zato nekaj besed o razvajanju vaše zadnjice. Sedi se dobro, predvsem po zaslugi ergonomsko oblikovanih sedežev in izdatno nastavljivega vzdolžno pomičnega volanskega obroča.
Zaradi višine bi ta avtomobil zlahka svetovali starejšim, ki imajo težave pri vstopanju in izstopanju, a moram opozoriti, da so noge v sedečem položaju v malce bolj prisiljeni drži, kot je značilno za, recimo, Foresterja.
Zaradi manjše višine avtomobila namreč sedimo veliko bolj položno, kar bo ustrezalo predvsem mlajšim (dinamičnim) voznikom. Čudežev v nižjem prostoru tudi vsemogočni Japonci ne znajo delati ... Za prtljažnik lahko rečemo, da je le povprečno velik (s 380 litri je malenkost večji kot pri Golfu), pri podrtem naslonu (ki se podre v razmerju 1/3 proti 2/3) dobimo skoraj ravno dno. Zaradi kita za popravilo so pod osnovnim prtljažnikom dobili še nekaj prostora za drobnarije.
Medtem ko je domovanje prtljage v skoraj 4,5 metra dolgem avtomobilu skromnejše, pa ne bo kompromisov pri prostoru na zadnjih sedežih. Ko sem s stisnjenimi zobmi in težkega srca preizkusil vožnjo na zadnjem sedežu, nisem imel s svojimi 180 centimetri nobenih težav. Saj sploh ni bilo mučno, čeprav sem kot zaprisežen avtomobilist raje za volanom.
Pet zvezdic na preizkusnih trčenjih, serijski stabilnostni sistem in kar tri varnostne blazine (tudi kolenska!) ter varnostne zavese spredaj in zadaj pomenijo, da pri varnosti ni bilo kompromisov. Prav tako je bilo v testnem avtomobilu veliko opreme, od ksenonskih žarometov do kamere za lažje parkiranje, seveda pa niso manjkali niti sistem za prostoročno telefoniranje, tempomat in radio s CD-predvajalnikom in vhodi za USB ter AUX.
Čeprav smo v času, ko so prazniki in s tem dela prosti dnevi zelo na udaru, pa so subarujevci ob predstavitvi modela XV prav verjetno popili kakšen deci riževega žganja. Mi pa bi si želeli kakšen prost dan več, da bi dali na streho XV-ja kolesa in se zapeljali dogodivščinam naproti, daleč stran od betona in asfalta.
Iz oči v oči: Tomaž Porekar
Subarujeve prednosti so znane, tako imenovani simetrični štirikolesni pogon, pri katerem svoje doda nizko težišče motorja s po dvema valjema, 'položenima' na vsako stran motorne gredi (bokser). S tem res nekaj pridobimo, če si od avtomobila želimo dovolj dinamike. Pravzaprav bo XV lahko zadovoljil le ljubitelje, prave 'subarujevce', kajti občutek v njem je tak, kot je bil tudi v drugih avtomobilih te znamke – tistih izpred petih ali petnajstih ali pa še več let. XV je prijetno majhen, ko gre za parkiranje (a ni preveč pregleden), ter z občutkom varnosti, ko smo z njim na cesti, pa naj bo ta ozka in zavita ali pa široka in nezahtevna avtocesta. Ali je varčen glede porabe? Je, a le če voznik ves čas na to tudi misli!
Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič
Komentiraj: