Zakaj? Zato ker je pomenila veliko kompromisov. Platnene strehe so bila glasne, rade so puščale, izpostavljene so bile vandalizmu, zadnje šipe so bile običajno plastične in so sčasoma postale motne, preglednost nazaj je bila slaba.

Volkswagnov Eos je odličen primer kabrioleta, ki dokazuje, kako daleč smo prišli od tistih časov – in hkrati odličen dokaz tega, da je za vožnjo brez strehe nad glavo velikokrat še vedno treba sklepati kompromise.

Pri Volkswagnu je dolga leta kraljeval en sam kabrio: Golf Cabriolet. Eden in edini, Golf med kabrioleti in kabriolet med Golfi. Avgusta novi Golf Cabriolet prihaja na slovenski trg, pri Avto magazinu smo z njim že odpeljali prve kilometre (zapis o tem smo objavili v prejšnji številki) in zato se primerjava z Eosom ponuja kar sama.

Golf ima namreč platneno streho in je nastal na osnovi najbolj ljudskega in družinskega, najbolj klasičnega Volk­swagna ta hip, Eos pa je nastal na sicer enaki platformi, a že od začetka kot kabrio s trdo streho.

Trda streha. To je pravzaprav osnovni razlog Eosovega nastanka in razlog, zakaj se dobro prodaja in zakaj so pri Volkswagnu pripravili pomladitev. Zanj se radi odločajo tisti, ki streho spuščajo redkeje, ki se niso pripravljeni odpovedati  udobju trde strehe (ko je zaprta) in ki ne zaupajo mehki strehi, ko gre za varnost avtomobila.

Seveda pa ima trda streha tudi pomanjkljivosti. Njeno odpiranje in zapiranje ni med hitrejšimi, za avtomobilom mora biti kar precej prostora (računalnik to preveri s pomočjo serijskih parkirnih tipal zadaj), da se velik prtljažni pokrov odpre in se streha lahko zloži vanj, poleg tega mora biti Eos popolnoma ustavljen, ko se to dogaja.

Prostornina prtljažnika? No, ja, dva kovčka ali tedenska špecerija bodo že šli vanj, a ko je streha odprta, je dostop do njega le skozi ozko lino med odbijačem in zaščitnim pokrovom. Paket šestih enoinpollitrskih plastenk boste spravili skozi, kaj debelejšega pa ne. Zgolj za primerjavo: platnena streha novega Golfa Cabrioleta se zloži v okoli desetih sekundah, ne zmanjša prtljažnega prostora, premikate pa jo lahko do hitrosti 30 kilometrov na uro.

A po drugi strani ne pozabite: trda streha bolje prenaša pol metra snega na njej, ne bo vas skrbelo, kdo jo bo prerezal, hrupa v avtu je manj. Na katero stran se bo nagnil vaš kompromis?

Sicer pa: če v Eosu spustite streho, dvignete vsa okna in za prednja sedeža namestite vetrno mrežo (Eos je na papirju sicer res štirisedežnik, a na uporabo zadnjih sedežev ob spuščeni strehi kot pri vseh takšnih avtomobilih raje pozabite), v notranjosti tudi na avtocesti skoraj ni vetra. Če dvignete še dodatno mrežico na zgornjem robu vetrobranskega stekla, se stopnja hrupa sicer malce poveča, a potem vetra v kabini ni vse do največje hitrosti.

Trda streha gor ali dol, prostornina prtljažnika več ali manj, v osnovi je Eos, to mu je treba priznati, odličen kabrio s trdo streho (kupe kabriolet, recimo). Z dvignjeno streho se boste počutili kot v vsakem Volkswagnovem avtomobilu tega velikostnega razreda, vključno z dobrim sedenjem, odlično ergonomijo, preglednimi merilniki in premišljeno količino in razporeditvijo odlagalnih predalov.

Ker je za prenos motorne moči in navora na pogonska kolesa skrbel šeststopenjski DSG (torej dvosklopčni) menjalnik, lahko o testnem Eos (pravilno) sklepate dvoje: da je prestavljanje vrhunsko hitro in uglajeno in da je menjalnik vedno prestavo prenizko ali previsoko. Dobro, zadnje leti bolj na motor. Turbodizel pač ni motor, ki bi si ga pameten človek omislil za kabriolet.

In ker DSG skrbi za ali živahnost ali pa res varčno vožnjo, je vrtljajev navadno preveč (pa je zato hrupa in porabe tudi preveč) ali pa premalo (v tem primeru so vrtljaji tako nizki, le nekaj nad tisočakom, da ubogi dvolitrski dizel bobni in se trese) za vsakdanjo, normalno vožnjo. Če bi bil v nosu recimo dvolitrski turbobencinec, teh težav ne bi bilo. Pa naj bo, kakor je: to je dobra kazen za tiste, ki si omislijo dizla v nosu kabrioleta ...

Dušan Lukič, foto: Saša Kapetanovič