To je sicer res, ampak bodimo odkriti, prejšnjega Varianta so predstavili pred komaj dvema letoma, torej lahko rečemo, da je Golf z nahrbtnikom oblikovno še vedno svež. Ali vam je všeč ali ne, je pa druga zgodba. Marsikdo je mnenja, da nos in zadek nista nastala na papirju istega oblikovalca. Če že, pa zagotovo ne v istem časovnem obdobju.

Medtem ko se obraz postavlja s poudarjeno mero dinamičnosti (še zlasti zdaj, ko je dobil tanjše žaromete), zadek deluje prav neverjetno resno in odraslo. In resnica je, da se bomo s tem morali kar strinjati.

Res pa je tudi, da oba delujeta povsem korektno in bi jima le težko kaj zamerili, če ju ocenjujemo ločeno. Pri Volkswagnu pa vas znajo potolažiti tudi s tem, da če vam Variant ni všeč, imajo za vas še Golfa Plus ali pa Tourana.

Toda preden se odločite za enega od pravkar omenjenih, razmislite še malo o Variantu. Že zato, ker je od Golfa Plus večji in s primerljivim motorjem (takšnim, kot je bil testni) le za nekaj evrov dražji, medtem ko je Touran, s sicer z zmogljivejšim (103 kW), toda prostorninsko in tehnično gledano povsem enakim agregatom dražji za dobrih 3.600 evrov.

Pa tudi, ker boste z Varinatom dobili originalno osnovo. Čeprav je od Golfa daljši za 34 centimetrov, stoji na povsem enakem podvozju, kar pomeni, da znotraj (ko gre za potniško kabino), ponuja prav vse, kar dobite v Golfu.

Dovršeno voznikovo delovno okolje z izdatno nastavljivima sedežema in volanskim obročem, dobro vozno dinamiko, nadpovprečno solidne materiale, in ko gre za paket Highline, temu primerno opremo.

Seznam je tako dolg, da ga je skoraj nemogoče natisniti na eni strani, in ker Highline velja za najbogatejši paket, je odveč poudarjati, da si boste bolje opremljenega Varianta že težko zaželeli (razen če se boste lotili še seznama dodatkov), lahko pa nam verjamete, da tudi brez njih ne boste prav veliko pogrešali.

Že serijsko je vsak Variant opremljen s šestimi varnostnimi blazinami, ESP-jem, klimatsko napravo, električnim pomikom šip, avtoradiem s CD- in MP3- predvajalnikom in večfunkcijskim prikazovalnikom.

Oprema Highline ob tem poskrbi še za kup okrasnih in uporabnih dodatkov, in če že, potem se na seznamu doplačil med vsem zdi (še najbolj) potreben dodatek, ki vam priskoči na pomoč pri parkiranjih.

S tem se očitno strinjajo tudi pri Volkswagnu, drugače si ni mogoče razložiti dejstva, da je na voljo kar pet različnih. No, v resnici gre za tri; Park Pilot (akustična tipala), Park Assist (parkirna pomoč) in Rear Assist (kamera za vzvratno vožnjo), z njihovimi združevanji pa jih nastane pet.

In res je, da dobre štiri metre in pol skupne dolžine vseeno ni tako malo, ko jih je treba pospraviti v ozko odmerjen boks v središču mesta. Kako velik je v resnici, pa ugotovite, ko odprete prtljažna vrata. Če se zdi, da je prostor v drugi potniški vrsti odmerjen družinsko (beri: prilagojen otrokom), je v zadku že skoraj tovornjaško.

Ta v osnovi razvaja s 505 litri prostora (200 več kot v kombilimuzinskem Golfu), ob straneh in v dvojnem dnu najdete dodatne predale, pod njimi je prostor našlo rezervno kolo pravih mer (! ), z zlaganjem zadnje klopi začne prtljažnik naraščati vse do prostornine 1.495 litrov, najlepše pri tem pa je, da tudi takrat postreže s povsem ravnim dnom.

Škoda le, da rolo za prekrivanje prtljage ni takšno, kot smo ga vajeni pri Škodah, kjer za njegovo uporabo zadošča en sam prost prst.

Toda Golf Variant ima v svojem rokavu še adut – bogato in tehnično dovršeno ponudbo motorjev. To morda ne velja le za osnovni 1, 6-litrski bencinski motor (75 kW), zato pa zagotovo za vse druge. Štirivaljnik, ki je poganjal testnega Varianta, spada med osnovne, ko gre za njegovo moč, in med ugodnejše, ko odloča cena.

Ampak najbolj navdušujoče pri tem je, da izpolni prav vse, kar od njega pričakujete. Široko delovno območje, udobno vožnjo tako pri nizkih kot visokih vrtljajih, celo nekaj športnosti, ko se vam zahoče, in prijazno majhno porabo goriva.

Nam je v povprečju pil 9, 2 litra neosvinčenega bencina na sto prevoženih kilometrov, ob zmerni vožnji pa njegova poraba zlahka pade tudi pod devet litrov.

In če novega Varianta ocenjujemo skozi to, kar ponuja, in ne (le) skozi njegovo obliko, potem dvomov ni več. Upamo si celo trditi, da je veliko bolj nov kot marsikateri njegov (prav tako nov) tekmec.

Matevž Korošec, foto: Aleš Pavletič