Ponedeljek, praznik, dan boja proti okupatorju. Trgovine večinoma zaprte. No, ne čisto, imajo nedeljski delovnik. Sam pa sem se odločil, da se vam odkupim za stare obljube in izpolnim, kar sem obljubil za soboto. Primerjava s Tomosom in testiranje velikosti prtljažnika Avrisa. Super, še dobro, da je dela prost dan in da so se sodelujoči strinjali z mojimi zamislimi. Še pred vsem tem pa sva se še s sosedom odpeljala en krog z avtomobilom. Čeprav imam avtomobil že pet dni, sem šele zdaj ugotovil funkcijo gumba, prek katerega avtomobilu dopoveste, da naj gre na baterijo, dokler je to možno. Škoda le, da se ta način izklopi takoj, ko presežete določeno hitrost (40 km/h). Točno takšno funkcijo bi si želel tudi pri večjih hitrostih. Na poti srečamo še nekaj sosedov in prav vsi si z velikim zanimanjem ogledujejo avtomobil. Hibrid pač ni vsakdanji avtomobil v Beli krajini.
Prav tako sem v teh dneh ugotovil, da ljudje mešajo hibrid in električni avtomobil. Tako sem dobil že nemalo vprašanj na temo, kje se priključi na elektriko. Prav tako so vsi presenečeni, ko jim pokažem mašino. Vsak pričakuje Hoferjev agregat. Vsi pa pohvalijo notranjost, tisti, ki se tudi peljejo, pa tudi udobnost samega avtomobila. Ko jim povem številke porabe, pa so prav tako presenečeni, saj nobeden več ne verjame napisanim v katalogu.
Končno popoldne pobašem ta malega in ga odpeljem k babici in dediju, po domače povedano, k mojem fotru in mami. Tam imajo pravi živalski vrt. Kup zajcev, ki so se namnožili kot zajci, ter kup kokoši z imeni. Včasih sem imel kokoši za totalno glupe živali, ki živijo le za to, da serjejo po dvorišču in nesejo jajca. Svoje mnenje sem 100-odstotno spremenil. Nikoli ne bi verjeli, kako so kokoške zanimive živali, če jih obravnavate tako kot svoje mačke, pse in podobne domače živali. Ko prideš do kurnika, pritečejo k tebi, komaj čakajo, da jih vzameš v naročje in jih malo počohaš. Rade imajo družbo, in če ni drugega, so vesele tudi psa, ki ste ga že spoznali, saj jih brani pred kraguljem. Že večkrat ga je odgnal s svojim lajanjem in tekanjem po vrtu. Prav tako pa se večkrat zgodi, da more oče iz kokošjega gnezda za valjenje jajc metat ven tudi Gringota, domačega mačka, ki se prav tako rad druži s kokošmi. Torej vsi skupaj so ena velika familija, ki živi v sožitju. Izmed vseh je najbolj nedružaben lokalni šerif ali po domače petelin. Ta nima rad, da se kdo petlja z njegovimi kokami. Vedno od strani opazuje in takoj začne nekaj godrnjati, ko se približaš njegovemu haremu.
Skratka, sam odrinem do strica in bratranca na dogovorjen fotosešn s Tomosovimi oldtimerji. Kdor ne pozna te scene, mu je lahko zelo žal. Tisti, ki pa smo odraščali s Tomosovimi motorji, vemo, kakšna super zadeva je tole. Če ne drugega, smo se vsi naučili šraufati, brisati po tleh, prav tako pa smo bili razgibani od vsega rinjenja motorjev, ko niso hoteli vžgati. Prav tako smo bili tetovirani po nogi od kurjenja noge s pomočjo auspuha. Neprecenljive izkušnje. Šalo na stran, ti motorji so resne zadeve. Resne, ja, kar preberite si na internetu ali naši spletni strani tomosgp, kako je Tomos zmagoval v stari Jugoslaviji. Še zdaj ga cenijo po vsej Evropi. Avrisa smo postavili zraven treh legend, in sicer rumenega Juniorja, rdečega Seniorja ter dirkalnika DM GP. Včasih so bili ti motorji mokre sanje vsakega mladostnika, zdaj pa predstavljajo mokre sanj vseh poznavalcev in zbirateljev. Če vam razkrijem, da je DM GP eden najredkejših Tomosovih motorjev, narejen po originalnih načrtih, potem si lahko samo zamišljate, koliko dela je bilo vloženega v tak projekt. DM GP je svoj čas dobesedno letel, pri 50 kubičnih centimetrih 205 kilometrov na uro, skupaj z voznikom seveda, in ne če si ga vrgel iz aviona. Vrti pa se čez 17 tisoč vrtljajev. Te mu je treba omejiti elektronsko, da ne uidejo previsoko.
Malo okvirnih podatkov sem podal za to, da vidite, kako smo bili tudi Slovenci 4050 let nazaj napredni. In zdaj še primerjava z Avrisom. No, poleg tega, da sta oba tehnološka presežka vsak v svojem času, ju zdaj povezuje tudi cena. Razlika je samo ta, da je eden vsak dan vreden več, drugi pa vsak dan manj. Kateri je kateri, pa presodite sami. Sledila je še skupinska fotka z bratrancem Matejem ter stricem Pavletom.
Takoj zatem sva se z bratrancem odpravila še na testno vožnjo. Sam je avtomehanik in dober poznavalec novejše tehnologije. Vožnja ga je prav tako pozitivno presenetila in pustila pri njem dober vtis. Mimogrede sva se ustavila še pri sosedih, ki so prav v tistem trenutku postavljali mlaj. Zopet malo reklame za hibrida, bratranec pa je vmes naredi še plane za zvečer. Še v pogovor se nismo dobro zapletli, že je zvonil telefon. Pivovarna Vizir nas pričakuje, da Avrisa natovorimo z pivom.
Prispeli smo na Lokve, kjer sem ga parkiral. Podložil sem karton, da ga takoj ne userjem, konec koncev je testni in nekoč ga bodo prodajali, zato mora ostati čist. Natovorili smo štiri 25-litrske sočke piva ter nekaj šesterčkov. Po naših izračunih in eksperimentu bi šlo v prtljažnik skupaj 200 litrov piva, brez podiranja sedežev in brez odstranjevanja predalov v podnu. Še v poden bi lahko skrili nekaj flaš tako, za nujno rezervo, kot tudi za prvo pomoč. Šefica nas je prijazno povabila še na kozarček Black Jacka, ki ima okus po nežni aromi kavice, sam pa se raje odrečem degustaciji večjih količin drugih izdelkov. Bratranec je vzel s seboj še nekaj robe za zvečer, saj je bila na sporedu garaža party, kjer piva nikoli ne sme zmanjkati. Ne samo piva, tudi vina imajo na hektolitre, in to ne kakršnegakoli, vrhunskega in večkrat odlikovanega. Pa naj še kdo reče, da nam ni v Beli krajini lepo. No, za konec pa še tole, nedaleč stran (3 km) živi prav tako znanec, prijatelj iz otroštva, ki se med drugim profesionalno ukvarja tudi z peko prave belokranjske pečenke. Zdaj, ko sem jo samo omenil, me je že prijelo, da si naročim kilco ali dve.
Avtor bloga: Srečko Zupančič
(Kolumna izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)