Je rdeča luč zavezujoča?

22. 4. 2007
Deli
Je rdeča luč zavezujoča?

Že pred dooolgimi časi sem z avtomobilom pozno ponoči stal sredi Torina pred rdečo lučjo semaforja, zavijajoč na desno. Čeprav je Torino kar veliko razvito industrijsko mesto in ima veliko prebivalcev ter skoraj toliko avtomobilov, je bilo blizu polnoči precej mirno.

V zasanjanosti, čakajoč na zeleno luč, me je skoraj v strop vrglo trobljenje tiste tipične dvotonske, predvsem pa glasne italijanske troblje za menoj. Modelu se je očitno zmešalo, češ, kaj čakam, ko pa z leve nihče ne prihaja, kar pomeni, da imam, fizično gledano, prosto pot.

Še danes ne vem, ali je to pri njih tudi uradno dovoljeno, vem pa zagotovo, da imajo podobne navade tudi drugod po Evropi. Pa ne v smislu prekrška, ampak je navada razširjena med vso populacijo.

Načelno se sliši smiselno – zakaj bi čakali, da mineva vaš čas in da motor teče in izpušča svinjarijo, če ni treba. Pogled z druge strani je enako prepričljiv: če stoji, da pri rdeči luči stojimo, potem pri rdeči luči stojmo!

Dobra rešitev, ki razblini vse zgornje pomisleke, je dodatna luč z zeleno (ali oranžno, ki utripa, ali . . ) puščico. Ampak pojavita se dve novi težavi. Prvič: nameščanje puščice in prirejanje delovanja semaforja nekaj stane – denarja in časa. To že kar težko pričakujemo od te države, ki misli bolj nase kot na svoje državljane. In drugič: takšna rešitev je dobra bolj ali manj le za zavijanje na desno.

Danes sem v središču Ljubljane sredi delovnega dne stal na semaforiziranem prehodu za pešce, tistem, ki ga pešec aktivira s pritiskom na gumb. Stojim, čakam. Prideta dva mladeniča (peš), na cesti nikogar, bum, onadva kar v rdečo. Pa še mene potegne za njima. Ampak peče me vest, ker vem, kako se počutim, ko z avtomobilom ustavim pri rdeči, pa nikjer nikogar – ker je pešec pritisnil na gumb, čakal, pa šel kar v rdečo. Že čez nekaj sekund se je isto zgodilo nekaj nič krivim avtomobilistom.

Opažam, da vedno več voznikov v takšnem primeru prevozi rdečo luč. Pa ne pobalinsko – zmanjšajo hitrost, se prepričajo, da ni nikjer nikogar, in gredo. Enako kot v primeru Torina: pametno, ker ne zapravljajo svojih živcev in ker ne zasmrajajo s smradom in strupi našega zraka. Ampak, spet z druge strani (ki jo edino poznajo naši vrli policisti): pri rdeči luči stojimo! Torej?

Prav ti semaforji, namenjeni izključno pešcem, odpirajo čisto novo poglavje in nekdo si zasluži frcko po golem ušesu; praksa kaže, da se nekdo iz nekoga po uradni poti dela norca. Ampak da posplošim nazaj na rdečo luč: vsem pomislekom, moralnim in pravnim, bi se lahko izognili s preprostim dodatkom k Zakonu o varnosti v cestnem prometu. Nekako v tem smislu: » . . če je varno zaviti na desno, sme voznik motornega vozila ali dvokolesa to storiti tudi pri rdeči luči . . «

Ampak – pojavi se nov pomislek: Slovenci, ki vedno vse izpilimo do konca (beri: če obstaja raztegljiva razlaga, jo tolmačimo po njenem najbolj neumnem robu), bi morda tak zakon prehitro razumeli v smislu »ignoriraj rdečo luč«!

Kaže, da bomo še naprej kot bebci stali opolnoči na prazni cesti pri rdeči luči.

Vinko Kernc