Kot že tolikokrat se je izkazalo, da pohlep premaga tudi tako častno, tradicionalno, športno in viteško stvar, kot je dirkanje z najhitrejšimi avtomobili na svetu.
Prijatelj, ki v ozkem internetnem krogu skrbi za novice iz moto športa, je poslal okrožnico: »Velika nagrada Mehike – obvezno gledati!«
Včasih sem jih res … Gledal dirke formule ena, seveda. Dovolj sem star, da se spomnim velikih šampionov preteklosti, šport imam rad, spremljal sem tehnološke novosti, športne drame, zakulisje. Vse seveda na »Avstriji 1«, kot smo rekli edinemu programu, ki ga je borna antena priklicala v naše štajersko zakotje. Potem se je zgodilo, da je marketinško, organizacijsko in pa tudi športno napredoval MotoGP in posledično v mojem srcu zamenjal formulo ena. Kar pa ne pomeni, da si polovice dirk v sezoni še vedno ne ogledam na televiziji; a ti ogledi se seveda ne morejo meriti z izkušnjo ogleda MotoGP v živo, ki sem si ga recimo privoščil letos.
A ko sem dobil v elektronski poštni nabiralnik Tomaževo obvestilo »Mexico City Grand Prix – nujno«, nisem odlašal. Sprostil sem urnik, rezerviral televizor, nabavil čips in si pogledal stanje v prvenstvu pred dirko – kar na športnih straneh pričujoče revije.
Za informacijo. Naša vas se je pred kratkim širokopasovno povezala s svetom in po novem imam televizor z vsemi programi in kanali, kar pomeni najobsežnejši in najdražji paket slovenskega telekomunikacijskega giganta. Nič več lazenja na streho in lovljenja signalov, nič več nelegalnih pretočnih vsebin. Ogromen televizor, najboljša kakovost, nedeljski večer in formula ena. Življenje je lepo.
Pet minut pred dirko vklopim televizor. Prikrmarim do športnih kanalov. Kaj pa vem … vsaj dvajset jih je. Prebrskam spored, a nobeden ne prenaša formule ena. Ne morem verjeti, panično klikam po daljincu, a dirke ni nikjer. Nogometa, kar češ, nekaj tenisa, ameriški nogomet, evropska košarka in skakanje s kolesi preko grbin. Kraljice moto športa pa nikjer.
Ne izgubim upanja, tu je stara dobra Avstrija 1. Nič. Avstrija 2. Nič. Dolga leta sem dirke spremljal na nemškem RTL. Nič. Preklinjam kot Turek, ampak ker je v televizorju shranjenih na stotine programov, lokalnih, bizarnih, eksotičnih in nacionalnih iz različnih držav ali kontinentov, mi ne preostane drugega, kot da vključim vsakega od naštetih.
Štart dirke sem medtem že zamudil. Po petnajstih minutah pridem do konca in videl sem čisto vse mogoče vsebine – dokumentarce, filme in zabavne oddaje, vojne, vreme in telenovele, le formule ena ne. Če ne bi bilo vse novo, bi znal kakšen del telekomunikacijske opreme v navalu besa tudi poškodovati, tako pa se kujam, se spravim do računalnika, poiščem nelegalno pretočno vsebino, se prebijem skozi reklame za vroče linije, športne stave in zdravila za prostato ter si ogledam dirko kot pirat.
Naslednji dan si vzamem čas in se, kolikor je to mogoče, posvetim problemu. Razumem, da ima formula ena, kot velika večina športov, glavno finančno molzno kravo v televizijskih pravicah. Se pravi, da je treba ogled dirke plačati posebej. Ali pač plačevati ponudnika vsebin, ki je pooblaščen oziroma je koncesionar za to vsebino. Internetni modreci, ki jih povprašam za mnenje, pravijo, da to ni nič posebnega. Da je tako z večino športov. In opozorijo, da recimo slovenski narod ne more gledati tekem slovenske košarkarske reprezentance na slovenski javni televiziji. To je mogoče res, a jaz dirke formule nisem mogel spremljati na nobeni televiziji …
Časi, ko sem splezal na streho, zasukal anteno iz Ljubljane na Avstrijo in zastonj, v mladem poletju, z nekoliko šumečo sliko gledal Ayrtona zmagati v Monacu, se mi zdijo kot oddaljen odmev. Kako to, da mi takrat ni nihče ničesar zaračunal, da med prenosom ni bilo oglasov, da sem bil udeležen pri vrhunskem športnem dogodku zgolj zaradi tega, ker me je zanimal?
Mar si šport z omejevanjem dostopa ne pljuva v lastno skledo? V težkih, ekonomsko nestabilnih časih bodo TV-vsebine prve na odstrelu, ko pride do vprašanja racionaliziranja življenjskih stroškov. In med TV-vsebinami bodo kratkočasne, kamor sodi spremljanje športnih dogodkov, odletele kot gumb s spodnjega perila. In še naprej – ali je formula ena resnično tako samozavestna, da si upa konkurirati nogometu?
Zapodim se v podatke. Kot se za statistiko spodobi, so kdaj pa kdaj tudi zavajajoči, a načeloma so trendi zaradi Netflixove serije »Drive to Survive« obrnjeni navzgor. Kar nekaj pa je tudi svarilnih opozoril, da se gledalstvo obrača od kraljice moto športa predvsem zaradi omejitev dostopa za spremljanje dirk.
Sicer za takšno ugotovitev ni potreben pretiran analitičen napor, sploh pa v mojem primeru ne, ko mi je od iskanja kanala z dirko ostala luknja v palcu.
Kot že tolikokrat se je izkazalo, da pohlep premaga tudi tako častno, tradicionalno, športno in viteško stvar, kot je dirkanje z najhitrejšimi avtomobili na svetu.
Preberite še: Izšel je novi Avto magazin: Predstavljamo vam družinsko Čehinjo, Škodo Superb. Preizkusili smo električnega Jeepa Avengerja in Minija Cooperja S Cabrio, ter se na izlet zapeljali z Alpine A110 R
Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Tilen Artač
Slovenska filharmonija je z novo sezono že na široko odprla svoja vrata. Vstopnice in abonmaje za njihove koncerte najdete na tej povezavi.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol