Na srečo jo je odnesel brez poškodb!
Elvis Jackson, krepkega četrt stoletja stara ajdovska punkrock crossover zasedba, je znana po svojih energičnih nastopih, polnih rekvizitov za neplavalce in WC papirju, premetih in jahanju publike.
Marty Favento je obalni kitarski virtuoz, ki trenutno skupini nadomešča kitarista Boštjana Beltrama - Berta.
Primorec, ki sicer že nekaj časa živi v Avstriji, je pogosto na poti.
A doslej je imel veliko sreče; tudi ob zadnji nesreči, ko je bil njegov avtomobil posem uničen, jo je odnesel brez prask. Njegove kitare pa tudi.
V začetku meseca ste bili udeleženi v nesreči. V resnici je šlo za pravo srečo v nesreči. Nam zaupate, za kaj je šlo?
Vozil sem se po avstrijski avtocesti proti Gradcu in kar naenkrat pred seboj zagledal kolono. Začel sem upočasnjevati, prav tako delavski tovornjak, ki je vozil za mano.
Očitno pa upočasnjevanje ni šlo vozniku Volkswagna za tovornjakom, ki je trčil v kamion, tega pa je odbilo naprej v moj prtljažni prostor.
Mene je odbilo naprej v tovornjak pred mano. V resnici je šlo za verižno trčenje, v katerem na srečo nihče ni bil huje poškodovan.
Pa tudi kitare v prtljažniku so na srečo ostale nedotaknjene.
Tako je! To je bilo prav tako pomembno. Kitare so ostale cele, brez ene same praske.
Seveda je bilo najbolj pomembno, da sem sam v enem kosu, a tudi za kitare mi ni vseeno. Ko sem pri avtovleki pobral iz razbitin svoje stvari, sem bil resnično vesel, da so bile povsem nepoškodovane.
To je ok! Od tu pa potem na novo.
Glasbeniki na poti preživite veliko časa. Kaj vse ste že doživeli na cesti?
Nisem divjak, zato vozim kar se da kulturno. Prav zato se ne znajdem velikokrat v nevarnih situacijah, saj vozim umirjeno.
Ko pa vidim tiste, ki mimo grozno hitijo, me zaskrbi zanje. Kje bo ta človek končal?
A to je klasika na avtocestah. Z izjemo nesreče pa se mi na cesti še ni zgodilo nič nenavadnega. To je bila prva takšna situacija.
No, Primorka zadnje čase bolj stoji. Le redko kdo si lahko da duška in divja.
Seveda. (smeh)
Glede na to, da živite v Avstriji, kakšna pa je vozniška kultura pri naših severnih sosedih v primerjavi z našo?
Med Avstrijci in Slovenci se mi zdi, da ni blaznih razlik, morda le v tem, da so Avstrijci za odtenek bolj kulturni in pazljivi. Seveda so tudi izjeme.
Tudi našo nesrečo je povzročil objesten Avstrijec.
V povprečju pa se mi zdi, da Slovenci vozimo malo po balkansko, medtem ko imajo Avstrijci drugačno mentaliteto. Imajo pa tudi boljši vozni park, zato so morda tudi bolj previdni. Da ne omenjam, tudi kazni so višje.
Kako se prevažate na koncerte in predvsem s koncertov?
Za koncerte se običajno zapeljem do staršev, kjer tudi prespim po koncertu. Sicer pa nas ob koncertih pobira kombi in nas po koncu dostavi domov, v naše slovenske postelje.
Naslednji dan pa se odpravim proti Avstriji.
Za koncerte imate torej šoferja ali vozi kdo izmed vas?
Da, vozi šofer, saj si fantje po koncertu radi privoščimo pivo ali dve. Potem on poskrbi, da pridemo varno domov.
Ponoči nerad vozim. Prespim in se po kavi odpravim naprej.
Kakšno je sicer vzdušje v kombiju?
Pred koncertom smo vsi malo napeti, zagotovo je prisotna neka pozitivna trema. Po koncertu pa je bolj sproščeno, saj se družimo, spijemo kako pivo itd.
Smo kot 15-letni mulci, ki po nastopu v zaodrju kričimo ob vzdušju in atmosferi. (smeh) Zato je pot do doma vedno super. Le prehitro se konča, saj bi se brez težav še malo pogovarjali. No, pa saj je s temi fanti vedno fajn.
Koliko kilometrov letno prevozite?
Uh, težko rečem. Iz Avstrije do svojega slovenskega doma potrebujem kakih 300 km. Torej tri ure po avtocesti. Potem pa odvisno, kje je špil.
Ponavadi se za vaje zapeljem do Maribora, kjer me počaka naš bobnar Soki (op. Marko Soršak), ki je s Štajerske, pa se skupaj zapeljeva do Ljubljane, kjer so vaje.
Se vam med potjo utrnejo tudi kakšne glasbene ideje?
Seveda. Precejkrat se glasbe ali predvajalnika naveličam, zato vklopim kar tišino. Takrat se mi v glavi porodi največ idej. Še posebej če je to po dobrem špilu, ki nas je podkuril in nam služi kot inspiracija.
Kaj sicer poslušate?
Običajno si zavrtim glasbo s CD plošč.
CD plošče ... tega pa že dolgo nihče ni omenil.
Res je, sem bolj stara šola. Rad poslušam kar cel album, od začetka do konca. To je moj gušt med vožnjo. Radio poslušam le redko, saj glasba ni po mojem okusu.
Sem stari rocker in imam na zalogi precej plat, ki jih poslušam že celo življenje. Te mi pogosto pridejo prav med vožnjo.
Kako se odzovejo policisti? Vas prepoznajo?
Ma, s policijo nimam slabih izkušenj. Vedno, ko sem jih potreboval, so bili tam in so svoje delo opravili profesionalno. Tako avstrijski kot slovenski policisti. Nikoli ne vozim pod vplivom alkohola, zato nimam težav.
So me pa že prepoznali, a ob tem ohranili profesionalnost. Če bi se srečali ob pivu, bi bilo verjetno drugače. (smeh)
Torej, vaš stari avtomobil je totalka, kar pomeni, da boste kmalu iskali novega.
Res je, zdaj moram počakati cenilca, da vidim, koliko je sploh vreden. Žal mi je za avtomobil. Bil je zelo varčen in zanesljiv. A kaj, pomembno je, da smo živi in zdravi.
Kaj vam bo pri izbiri novega pomembno?
Moja filozofija je, da avtomobil služi meni. Ne pa da sam postanem suženj avtomobila.
Nisem dirkač, da bi potreboval veliko konj pod pokrovom. Pomembno je, da me pripelje od točke A do točke B ter mi omogoča dovolj prostora, da lahko prevažam vso svojo opremo.
Pa seveda čim manjša poraba in kar najmanj obiskov pri mehaniku. (smeh)
Kater je vaš sanjski avtomobil?
Ja, verjetno bi izbral kakega starega Chevroleta. Vizualno in karakterno so mi všeč stari ameriški avtomobili iz 60. in 70. let.
Saj vem, popijejo ogromno bencina in verjetno je tudi to eden izmed razlogov, zakaj jih verjetno nikoli ne bom imel. (Smeh) Če bi se že odločil, pa bi izbral kakega starega Forda Mustanga.
Preberite še: Očitno se pri Hyundaiu nekaj kuha - bodo ponudili tudi ta model?
BONUS VIDEO: Renault, ki piše zgodovino: Napočil je konec bencinu in legendarni oznaki …
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol